SPOMINI EMILIJE HARI, ENE OD PRVIH STANOVALK DOMA KUZMA
Emilija Hari je ena izmed prvih stanovalk Doma Kuzma. Žal je peščica njenih prednikov, ki so bili sprejeti pred njo, že pokojnih.
Naša Milika je bila rojena leta 1935 v Kraščih na Goričkem, kjer je skupaj s staršema, Štefanom in Marijo, ter dve leti starejšo sestro Regino preživljala otroška leta in mladost na majhni kmetiji. Povedala je, da so se preživljali izključno z domačimi pridelki. Na kmetiji so imeli dve kravi, nekaj prašičev in kokoši. Živeli so v skromni, tipični panonski domačiji, kriti s slamo. Mladost je preživljala skromno, a prijetno, z dobrimi odnosi v krogu družine. Čeprav jih je spremljalo siromaštvo in trdo delo, so živeli lepo, je povedala.
Na otroška leta jo vežejo lepi spomini. Po končani osnovni šoli in takratni nižji gimnaziji na Cankovi, kar je danes predmetna stopnja osnovne šole, se je zaposlovala na različnih krajih, kjer je bila zaposlena kot delavka. Zaposlena je bila v Avstriji na Dunaju, kratek čas je leta 1958 delala tudi kot vrtnarska delavka v Seči na Primorskem. Po smrti očeta, leta 1967, pa je večinoma delala doma na kmetiji, saj se je sestra Regina poročila in odšla v Kuzmo. Milika se za zakonsko življenje nikoli ni odločila. Raje je ostala sama. Doma na kmetiji je prijela za vsakršno delo, tudi moško. Podirala je tudi drevje v gozdu in pripravljala drva za zimo, kar je res težko in bolj moško opravilo. Po materini smrti je na domačiji ostala sama. Z veseljem se spominja, kako so na začetku sedemdesetih let začeli graditi jez za protipoplavno Ledavsko jezero, po domače kar »Kraško jezero«. Spominja se, kakšna je bila dolina prej, ko ni bilo še jezera. Pravi, da so bili ob reki Ledavi zamočvirjeni travniki, ki jih je po izgradnji jeza prekrila voda. Vsako nedeljo je obiskovala maše pri Sveti Heleni na Pertoči, po domače »Pri Geleni«. Sama je tudi pomagala pri gradnji sedanje cerkve. Na srečanjih ob različnih priložnostih z njenimi vaščani so mi le-ti povedali, da je bila Milika odlična kuharica. Vedno je bila polna energije in pripravljena za delo. Nato pa je v svojih šestdesetih letih začela bolehati. Kljub boleznim je ostala še samostojna in se preživljala na svoji skromni domačiji. Pri svojih štiriinsedemdesetih letih je bila primorana, da svoje življenje, zaradi nezmožnosti samostojnega bivanja, nadaljuje v enem izmed socialnih zavodov.
Prišla je k nam v Dom Kuzma. To je bilo takoj po odprtju našega doma, maja 2009. Čeprav v začetku z odporom in nejevoljo, se je sprijaznila z življenjem v skupnosti, česar prej sploh ni bila vajena.
Potrebovala je čas, da se je navadila na tak način življenja. Jaz kot delovni terapevt, direktorica Jožica in administratorka Majda smo jo večkrat odpeljali na domačijo, da je lažje prebrodila preselitev v zavod. Obenem smo se ustavili tudi na domačem pokopališču, v bližnji trgovini in gostilni, kamor je zahajala. Pred leti je zaradi bolezni doživela amputacijo desne noge in ostala priklenjena na invalidski voziček. Kljub temu, ob pomoči medicinskega kadra, naša Milika še vedno svoj vsakdan preživlja kakovostno, redno in z obilo volje se udeležuje obravnav v delovni terapiji. Je tudi stalna obiskovalka vseh domskih prireditev, ko ji to dopušča zdravje.
Pravi, da se kljub gibalni oviranosti v domu dobro počuti.
Naša stanovalka Milika pa ni posebna samo zato, ker je ena izmed prvih stanovalk, ampak tudi zato, ker še vedno hrani svojo spominsko knjigo iz osnovnošolskih let oz. takratne nižje gimnazije na Cankovi. Spominska knjiga oziroma zvezek, ki so ga uporabljali v šoli, je popisan in poslikan z lepimi risbami in verzi. Začetna stran je popisana z rožnato barvico, kjer piše takole: »Moja spominska knjiga, Hari Emilija, Krašči, s tedanjo hišno številko. Pod tem je zapisan verz: »Spominsko knjigo sem si naredila v 12. letu mojih mladih dni, da jo bom zase hranila in se spominjala nazaj v mlade dni«.
Spomnim se, da sem pred časom kar malo obstal, ko sem med kupom starih zdravniških izvidov in dokumentov, v prisotnosti Milike, v njeni torbi našel ta dragoceni zvezek. V njem so bili zapisani verzi in porisani listi s cvetlicami, ki sva jih skupaj z Miliko prelistala. Spomnila se je vseh prijateljic. Nekatere so že pokojne. Spominsko knjigo sva pred kratkim spet prelistala na delovni terapiji, saj v Miliki vzbudi lepe občutke. Spominska knjiga je stara že čez 70 let. Milika jo je skrbno hranila vsa svoja leta, vse do jeseni življenja. Nekoč jo je listala z belimi mladostnimi prsti, danes jo lista z okorelimi nagubanimi rokami.
Naša Milika je kljub težkim življenjskim situacijam še vedno pozitivna oseba, hvaležna za vsako majhno stvar. Trpežna je kot njena stara spominska knjiga, ki kljubuje času.
Dejan Temlin, delovni terapevt
S SELITVIJO V DOM SE ŽIVLJENJE NE KONČA
Predstava o domu starejših vzbuja v ljudeh prevečkrat negativni predznak. Je že res, da je bil sistem včasih drugače zastavljen, vendar so smernice delovanja danes popolnoma drugačne. Cilj vsakega doma starejših je dobro počutje stanovalcev, kakovost bivanja in preživljanja vsakdana. Veliko stanovalcev je v domu še vedno aktivnih in si želijo dan zapolniti z raznoterimi aktivnostmi. Za okupacijo stanovalcev v domu skrbita delovni terapevt in delovna inštruktorica. Vsak človek ima svoje potrebe, navade in interesne dejavnosti, ki ga zanimajo. V našem domu je kar nekaj posameznikov, ki so v svojem prostem času počeli veliko zanimivih stvari (igrali instrumente, slikali, izdelovali lesne umetnine). Da se s selitvijo v dom življenje ne konča pri posedanju in dolgočasju nekje daleč od svojega doma, pa bo razkrila naslednja zanimiva zgodba stanovalca, ki živi v našem domu.
Gospod Stanko Lakner je človek, ki je v življenju delal marsikaj, predvsem pa je zanimiva njegova umetniška žilica. Iz ljubezni do ustvarjanja g. Stanko vsak dan počne kaj zanimivega. Njegova strast je izdelava lesnih umetnij (klopi, mize, visoke gredice, ptičje krmilnice in valilnice), v njegovi zbirki pa najdemo še izdelke iz keramike in kovine. Prav rad restavrira staro pohištvo in predmete iz lesa, ki izpod njegove natančne roke dobijo novo, privlačno podobo. Dom Kuzma obdaja neokrnjena gorička narava s prelepimi gozdovi, zato se v lepem vremenu g. Stanko velikokrat poda v gozd gobarit. Takrat pa tudi na oddelčni kuhinji zadiši, saj si g. Stanko pripravi slasten obrok s sveže nabranimi gobami. Dom ima v okolici tudi svoj sadovnjak in vrtiček, kjer naš stanovalec preživi veliko časa (obrezuje drevesa, okopava gredice, zaliva). Je pa tudi velik ljubitelj živali. In ker je nekega dne mimo našega doma prišla majhna zapuščena mucka, smo jo vzeli pod naše okrilje in je v ljubeči oskrbi našega g. Stanka.
S prihodom v dom človeku ni treba opustiti starih navad in interesnih dejavnosti. Dom ponuja vse možnosti, da se stanovalci počutijo kot doma. Res je, da dom nikoli ne bo mogel nadomestiti domačega okolja, vendar pa se vsi trudimo, da je življenje v njem prijetno in domače.
Monika Novak, delovna inštruktorica
KO PREDAŠ MATER V VARSTVO (5.7.2012)
Datum v podnaslovu ne označuje časa nastanka tega članka, temveč dan, ko sem moral mater predati v varstvo. Dan, ki je dva dni pred mojim rojstnim dnem. Dnevom, ko me je pred leti mati rodila. Naše življenje ima pač smisel za paradokse in ironijo, zato se včasih poigra z našimi dnevi in vanje vtke podobo naključja. Ali so to res naključja? Verjamem, da se vsak od nas v prelomnih trenutkih sprašuje taisto vprašanje. In vsak poišče svoj odgovor, seveda samo tisti, ki je pripravljen iskati.
Odločitev sina, predati mater v varstvo nekomu, ki ga ne poznaš, nikoli ne bo lahka. Tudi meni ni bilo prizaneseno, ko mi je življenje postreglo s tem izzivom. Bereš in poslušaš vsakovrstne zgodbe o tem, kaj se dogaja v domovih za ostarele in upaš, da tebi nikoli ne bo treba svojega starša prepustiti v varstvo tujim rokam. Institucije se zdijo hladne in neosebne, kjer je tvoja mati samo ena izmed mnogih stanovalcev, za katere skrbi preobremenjeno osebje. Odmahneš in odženeš temne misli vstran. Rečeš si: »Saj bom zmogel sam skrbeti za ostarelo mater, uskladil bom vse obveznosti in našel čas zanjo«.
V letu 2011 sem bil kot pripadnik Slovenske vojske napoten na misijo ISAF v Afganistan. Z materjo sem se pred napotitvijo veliko pogovarjal o tem, ali bo še zmogla sama skrbeti za hišo in seveda zase. Moja mati je bila celo življenje polna energije in telesni napori ji nikoli niso bili tuji. Zagotavljala mi je, da seveda ne bo težav in tudi sam sem to verjel, kot že rečeno, vedno je zmogla. Zakaj tudi tokrat ne bi zmogla, sem si govoril. Preveč si beliš glavo s tem in ne zaupaš materi. Saj te je vendar spravila do kruha in bila vedno ob tebi, ko si odraščal. Bil si nebogljeno dete, ki ga je ta močna ženska negovala in pestovala. Premagala je vse tvoje najstniške muhe in te predala življenju pripravljenega na izzive, ki jih le-ta ponuja. In res sem se predal občutku, da bo vse v redu in mi ni treba skrbeti. Sem pa sosedi dal kontaktno številko, kjer me je vsak trenutek mogoče doseči. Afganistan seveda ni v sosednji ulici in na vojaških operacijah ne moreš kar preprosto poklicati človeka, ko je to potrebno. Vzpostavljen je poseben postopek, ki sem ga sosedi tudi razložil in ji zabičal, naj ga le uporabi, če bo treba, kajti nič ni pomembnejšega kot dobrobit moje matere. Še danes sem hvaležen tej ženski, da me je poklicala, ko je šlo z materjo zelo slabo, ko na koncu ni več zmogla. Takrat je mati namreč izgubila bitko z boleznijo, ki se ji je tiho splazila v duševno zdravje. Napori življenja so izstavili svojo ceno in mati je morala v bolnišnico, jaz pa daleč stran v tujih zgodbah. V teh vrsticah se ne da opisati, kako nemočnega se takrat počutiš. V glavi se ti sprehajajo misli in strahovi, seveda pa tudi iskanje rešitev. Vedel sem, da je prišel čas, ko bom moral sprejemati odločitve, kajti so trenutki, ko nimaš druge izbire kot odločati se. Budno sem spremljal materino zdravljenje in počutje. Napovedi žal niso bile obetavne, diagnoze so bile postavljene in krute. Situacijo sem reševal s pomočjo prijateljev in znancev v domovini. Zanimivo pa, da je končna rešitev prišla od neznanca, ki je razumel situacijo in bil pripravljen stopiti naproti. Bolnišnice pač po določenem času zahtevajo, da najdeš trajnejšo rešitev za svojega bolnika. Besno sem iskal možnost nastanitve v domu za ostarele v bližnji okolici, vendar brez vidnega uspeha. Nakar me preseneti presenetljiva ponudba iz Doma Kuzma, in sicer, da so pripravljeni takoj sprejeti mojo mater. Če sem iskren, takrat nisem niti točno vedel, kje je Kuzma. Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bil neki škrat. Očitno obstajajo tudi dobri škrati. Razložil sem jim svojo situacijo in da še kar nekaj časa nimam možnosti prihoda v Slovenijo, s tem pa ne podpisa o doplačevanju oskrbnine. Morali mi bodo pač zaupati in počakati nekaj časa. Odgovor je bil: »Ja, seveda, ni problema«. In tako se je tudi zgodilo. Kaj hitro je bila mati odpeljana iz bolnišnice v Dom Kuzma. Takrat sem že vedel, da se ta vas nahaja v nedrjih prelepih Goričkih gričkov. Moji občutki sredi vojne vihre Afganistana so bili neopisljivi, Ni mi mar bolečin, kot bi rekel Domicelj, dokler so v domovini ljudje, ki so pripravljeni poskrbeti za mojo mater. Končala se je tudi moja mirovna misija in seveda sem takoj po vrnitvi pohitel proti Goričkemu. Resnici na ljubo se mati ni takoj prilagodila na novo okolje, tako da sem ob prvem obisku imel zanimivo dogodivščino, ki se ji moja hči smeje še danes. Mati se je namreč odločila, da nam bo prišla naproti kar po cesti. Osebje doma jo je seveda pogrešalo in nemudoma začelo iskanje. Vse se je srečno končalo in osebje doma si je vidno oddahnilo, ko sem jo smejoč pripeljal v Dom Kuzma. Zavedal sem se, da dom ni zapor in je mati v svoji ihti, videti me, kršila vsa pravila. Tako njej podobno. Dogodek smo hitro razčistili in se pogovorili o prihodnjem sodelovanju. No, to sodelovanje še danes poteka na najvišji ravni. Mati se je sčasoma prilagodila domskim pravilom in zakonitostim življenja v njem. Seveda pa v Domu Kuzma ne veljajo le pravila in zakonitosti. Svojim varovancem skušajo olajšati bivanje, ločenim od svojih ljubljenih, z različnimi aktivnostmi ter pristnim človeškim odnosom vodstva in osebja do stanovalcev. Prav tak odnos pa gojijo tudi do nas svojcev, ki smo tudi redno informirani o stanju našega varovanca ter o aktivnostih v domu. Pogosto smo povabljeni na praznovanja državnih in osebnih praznikov, takrat nas tudi širokogrudno pogostijo in nam namenijo svoj čas za klepet ali resne pogovore, če je to potrebno.
Če sem že moral dati svojo mater komu v varstvo, sem vesel, da sem jo dal v roke Domu Kuzma. Še naprej tako skrbite za naše najbližje.
Janez Šmid
IRMI V SPOMIN
NA KLEPETU Z NAJSTAREJŠO STANOVALKO IRMO
Vedno nasmejana, prijazna, dobrosrčna gospa Irma Melin je naša najstarejša stanovalka, ki zdaj že tretje leto živi v Domu Kuzma. V lepi, svetli sobi, ki jo krasi nemalo cvetočih rožic, sem klepetala s prijetno sogovornico o življenju, delu, ljubezni, prijateljstvu in trenutkih, ki jih gospa Irma preživlja v našem domu. Svoje življenje na kratko opisuje takole: »Rodila sem se leta 1922. S starši, bratoma in sestro smo živeli na kmetiji. Že kot otrok sem izkusila grenkobo življenja, ko nam je smrt vzela mlajšo sestrico. S šestnajstimi leti sem se odpravila v tujino na delo. V Nemčiji smo opravljali delo na polju, kar je bila lepa izkušnja. Čeprav v tistih časih ni bilo vsega v izobilju, pa je vendarle bilo življenje dobro. Poročila sem se pri svojih petindvajsetih letih s fantom iz moje vasi. Po poroki sem se preselila k njemu in iz ljubezni se nama je rodila hčerka Marija.« Ker so živeli na kmetiji, je bilo treba poprijeti za koso, orati, kuhati, skratka opravljati precej težka dela, kar pa Irmi ni bilo nikoli v breme. Še več, vedno je z veseljem ustregla vsakemu, ki je potreboval pomoč. Ker dober glas seže v deveto vas, je gospa Irma, ki je znala odlično pripravljati okusne jedi, večkrat bila glavna kuharica na porokah, za različne priložnosti pa je pletla prekrasne vence iz rož. Teh trenutkov se moja sogovornica spominja z naslednjimi besedami: »Včasih sem kuhala po tri dni skupaj, tako da se nisem imela časa niti sezuti.« O življenju nekoč pa pravi: »Delati si moral, ali dobro je bilo.« Ob tem pa niti malo ne potarna.
Če ji noge ne bi popustile, bi še danes živela na svojem domu pri hčerki, kuhala in skrbela za vrtiček. Ker pa bi bila oskrba mame za hčerko precej otežena, sta skupaj sklenili, da bi bila najboljša izbira dom starejših občanov. Čeprav pogreša svoj dom, pravi, da ji tukaj nič ne manjka, saj je spoznala nove ljudi, z nekaterimi stkala tudi prijateljske vezi. Vse ima rada, prav tako osebje, ki skrbi za stanovalce v našem domu. Pravi, da so vsi prijazni in da je hrana dobra.
Vsak, ki pozna gospo Irmo, lahko o njej reče samo lepe besede. Je ženska, ki se ne zna prepirati. Vedno je nasmejana, dobre volje, lepih in prijaznih besed in nikoli žaljiva. Rada ima ljudi okrog sebe, če pa ima kdo v bližini slab dan, pa raje zamiži in ga pusti pri miru, pravi. Najbolj pa se razveseli obiska svoje hčerke, ki jo zelo pogosto obišče, prav tako pa obiska sosedov in prijateljev, ki imajo v njenem srcu prav posebno mesto.
Gospa Irma je kakor sonce, ki izžareva toplino med vse stanovalce in zaposlene. In kadar oblaki prekrijejo nebo in zapiha zunaj hladen veter, je v našem domu prijetno toplo, saj je med nami naša draga gospa Irma.
Monika Novak, delovna inštruktorica